MOJ CILJ

ko sem se odločila za vzrejo škotskih ovčarjev sem prebrala skoraj vso možno literaturo o škotskih ovčarjih, veliko sem se naučila o njihovem videzu, značaju, temperamentu in zdravju, posvetovala sem se z raznimi vzreditelji doma in po svetu. Po vsem tem sem se počutila pripravljeno na svojo lastno psarno, a pod enim pogojem. Objubila sem si, da bom stremela k vzreji le najboljših predstavnikov te pasme. Zato pri nas ne bo veliko legel, moje psičke  bom parila le nekajkrat in to z najboljšimi samci.

Za cilj sem si zadala vzrejo škotov s stabilnim, živahnim  karakterjem, dobrim zdravjem in lepim videzom, ki se bo skladal s standardom pasme.

  Glavni poudarek je na karakterju. Rada bi vzrejala škotske ovčarje ki so odprti in prijazni do ljudi, otrok in drugih živali in so primarno čudoviti družinski sopotniki. Želim pa tudi vzrejati pse, ki so aktivni, ki so ne le razstavni, ampak tudi potencialno delovni psi. Ljudje zadnja leta pozabljajo, da je bil škotski ovčar včasih odličen čuvaj ovac, aktiven, močan in poln energije. Z vzrejo za razstave, so nekaj tega značaja uničili, še vedno pa je veliko škotskih ovčarjev odločnih za Agility, Frisbee, Dog dance, terapijo, pašnjo ovac in celo reševanje. Sama si želim vzrejati pse, ki bodo odlični življenjski sopotniki in jih bodo bodoči lastniki lahko vozili tako na razstave kot se z njimi udeleževali različnih pasjih športov ali pa samo uživali v družbi svojih ljubljenčkov.

  Takoj za karakterjem je zdravje. Škotski ovčarji so na splošno zelo zdrava pasma in dosežejo starost tudi do 17 let. Zadnja leta pa postajajo zelo popularni raznorazni genski testi (za DM, CEA..). Nekateri vzreditelji so začeli vzrejati samo s ciljem imeti pse z najboljšimi rezultati teh testov. Kmalu pa se je ugotovilo, da testi sploh niso zanesljivi, obenem pa so na ta račun zelo zmanjšali genski pol (s parjenjem med sorodstvom) in poslabšali značaj psov. Zato sama sicer testiram svoje pse, mi pa tej testi niso edino vodilo pri vzreji. Bolj pomembno mi je splošno zdravje linije (psi z dobro prebavo, brez alergij, z dobro plodnostjo in ki zdravi živijo karseda dolgo).

Nekateri škoti imajo lahko probleme s kolki in razvijejo kolčno displazijo. Vse moje pse, ki so za vzrejo, slikamo.  Prav tako je treba paziti, da mladiček do enega leta ne hodi po stopnicah in preveč skače, ne hodi v hribe in da je kakovostno hrano. Nikakor ne sme biti predebel in imeti mora dovolj prostega gibanja, da razvije močne mišice. Displazija je namreč dokazano  le 30% genetska, večji delež pa je zaradi vpliva okolja. Tudi pasje športe lahko  intenzivno začnemo trenirati šele, ko se mladičkove kosti pri 18-ih mesecih popolnoma razvijejo.

Drug problem, ki pesti škote, je gen mdr1. Psi, ki ta gen imajo, niso odporni na nekatera zdravila in če jih dobijo, so posledice lahko zelo hude. Zelo pomembno je, da škota testiramo in obvestimo svojega veterinarja o rezultatu. Zadnje študije pa kažejo, da tudi ta test ni 100% zanesljiv in je potrebno vse škotske ovčarje jemati kot 'riskantne' in biti pazljiv z narkozami in drugimi zanje nevarnimi zdravili.

Pomembna pa je seveda tudi zunanjost škotskega ovčarja. Niso mi všeč nekateri škoti, ki so vzrejeni samo za razstave in imajo toliko dlake, da se komaj premikajo. Veliko od teh ‘modernih škotskih ovčarjev’ ima veliko napak, od kratkega telesa in vratu, prekratkih repov in nepravilno oblikovane glave. Sama želim vzrejati elegantne škote, ki bodo ustrezali standardu, imeli čim-manj vizualnih napak ter bodo veseli, živahni in aktivni in predvsem ljubeči življenjski spremljevalci.